Razlika med krivdo in občutkom krivde
Obstaja velika razlika med dejansko krivdo in občutkom krivde. Krivda je popolnoma normalna stvar na svetu, saj ga ni junaka, ki ne bi nikdar grešil v življenju. Motiti se je pač človeško. V osnovi pomeni, da smo naredili nekaj narobe in zato smo krivi. Občutek krivdev nasprotju s splošno razširjenim mnenjem, pa ni reakcija dobrega, moralnega človeka na spoznanje o lastni krivdi. Je bolj iluzija, da se morda lahko odkupimo za svoje grehe. Hkrati verjamemo, da napak ne bomo več delali, če se bomo le počutili dovolj mizerno.
Učinkovitejša reakcija na napako
Kako torej ukrepati ob dejanju, ki se nam zdi napačno, nepošteno ali po nepotrebnem boleče za drugega? Dr. Paul Hauck v knjigi »Depresija« pravi, da si moramo samo priznati, da smo krivi. To, in nič drugega. Na ta način nas naše grozno vedenje ne bo zbegalo, temveč ga bomo lahko zagledali v mirni in objektivni luči. Le tako se lahko nad svojim dejanjem poštemo zamislimo in zmanjšamo možnosti, da ga v prihodnosti ponovimo. Po drugi strani pretirano čutenje krivde oziroma samoobtoževanje lahko vodi do depresije. Kaj drugega preostane osebi, ki se nenehno biča zaradi napak, ki se jim nikakor ne more izogniti? Je presenetljivo, da postane brezvoljna, da preprosto zmanjka energije za boj, vnaprej obsojen na neuspeh? Če bi občutek krivde vodil do zelo moralne osebnosti, bi se vsi lahko poslovili od dejavnega, pozitivnega in predvsem srečnega življenja.
Kaj je nujno in kaj odveč
Proti krivdi se ne moremo boriti, ker bomo še vse življenje delali napake. To je dejstvo in splača se nam, da ga čim prej sprejmemo. Steve Biddulph v »Skrivnostih srečnega otroštva« ugotavlja, da so stari pridigarji, ki so imeli zelo radi zgodbe o peklenskih mukah, dobro vedeli, kaj počno, ko so strašili s prižnice: »Grešili ste!« – seveda, saj vsi grešijo! Problem nastane, ko se presojamo glede na storjene napake. Ko lastno vrednost določamo na podlagi negativnih(!) dejanj. Ravno zato je občutek krivde nefunkcionalen. Doživljamo ga namreč tako, da se prepričujemo, kako slabe, ničvredne osebe smo, iz katerih očitno ne bo nikoli nič dobrega. Vendar bolj ko se v to prepričujemo, večkrat se bomo dejansko obnašali v skladu z našim prepričanjem. Rezultat bo, da bomo delali še več napak in še slabše se bomo počutili. Pri tem bi bilo dobro opozoriti, kako pristransko je naše vrednotenje samih sebe, ko veliko močneje upoštevamo napake kot dobra dejanja. Že zaradi majhne napake, kot je na primer nevljuden komentar, se bomo veliko slabše počutili; v primerjavi z vsemi primernimi komentarji, ki jih izrečemo v celem dnevu, pa se zaradi njih ne bomo niti enkrat pohvalili! Priznajmo, da nismo ravno pošteni do samih sebe. In z dodatnim obremenjevanjem v obliki občutka krivde prav gotovo ne bomo popravili krivice.
Zaradi napak nismo slabi ljudje
Treba je znati ločiti med osebo in njenim vedenjem. Medtem ko se krivda nanaša na vedenje, ki je po svoji naravi zmotljivo in bo tako do našega zadnjega dne, se občutek krivde nanaša na osebo. Vedenje lažje spreminjamo, osebe na srečo ne (temu pravimo tudi identiteta in omogoča nam, da se počutimo ena in ista oseba skozi čas z relativno majhnimi spremembami). Oseba ni nikoli slaba, tudi če se grdo, hudobno, pokvarjeno obnaša. »Slaba dejanja imajo zmeraj svoje vzroke; tako zelo utemeljene, da si jih lahko z vso pravico odpuščate,« pravi dr. Hauck. Saj sami vemo, kolikokrat naredimo napako iz čiste nevednosti, ker v tistem trenutku nimamo dovolj informacij, da bi drugače ukrepali. Sem največkrat spadajo zgrešeni vzgojni primeri, ko šele kasneje ugotovimo, da bi bila najverjetneje učinkovitejša drugačna taktika. A starševstva nas nihče ni učil, zato je kakršno koli obsojanje brezpredmetno. Skoraj gotovo pa je bilo dobronamerno, kljub vsem napakam. Lahko so vzroki za napake bolj skriti, ko na primer udarimo otroka, česar si zavestno nikakor ne želimo. Morda smo sami bili tepeni in nismo imeli priložnosti doživeti kaznovanja drugače. To ni izgovor, je pa dovolj dober razlog, da razmislimo o svojem početju. Šele nato ga lahko spremenimo. Obsojanje, žal, ne pušča prostora razmisleku, zato do izboljšanja težko pride.
Občutenje krivde je naučeno
Zmožnost občutiti krivdo seveda ne pride z modrostjo, temveč z vzgojo. Vcepijo nam ga starši v najboljši veri, da bomo bolje vedeli, kaj je prav. To umetno privzgojeno čustvo temelji na izjavah, ki jih otroci vsakodnevno poslušajo. Vcepijo se globoko v osebnost, kar tudi odrasli osebi kasneje onemogoča samozavestno upravljanje s svojim življenjem. Oseba z močnimi občutki krivde se počuti odgovorna (kriva) za skoraj vse, kar je narobe na tem svetu. Le odgovornosti za svoje življenje ne more prevzeti, ker je preveč ‘grešila’, da bi lahko imela pravico misliti kar koli dobrega o sebi. Kaj šele občutiti sebe kot bitje, vredno spoštovanja in ljubezni.
Odpuščamo drugim, zakaj ne bi še sebi?
Odpuščanje je učinkovitejša reakcija na storjeno napako, in ta nas v resnici naredi boljše ljudi – bolj sočutne, razumevajoče, odprte. Tako kot se trudimo odpuščati drugim njihove napake, se naučimo biti strpnejši tudi do sebe.
KAKO UČINKOVITEJE RAVNATI V PRIMERU KRIVDE:
1. Najprej si priznajmo, kaj smo ušpičili. Brez olepšav, brez omalovaževanja, samo dejstva. Npr. užalil sem osebo, ki jo spoštujem.
2. Razmislimo, zakaj je prišlo do tega – smo že nekaj tednov pod hudim pritiskom, je prišlo do nesporazuma, smo se najprej sami počutili užaljene? Naše vedenje ima vedno svoj izvor, tudi če ga ne vidimo na prvi pogled.
3. Prizadetim se opravičimo, da nam je žal, ker smo ravnali tako, kot smo.
4. Ugotovimo, kaj bi lahko naredili drugače, če bi se znašli v podobni situaciji.
VZGOJA BREZ VCEPLJANJA OBČUTKA KRIVDE
Vzgoja med drugim pomeni učenje otrok sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja, ne pa učenje brezhibnega življenja brez napak. Izognite se vzgojnim napakam, ki vodijo k občutenju krivde, pri čemer starši:
1. Dosežke redko pohvalijo, pa še to samo, če so izjemni. »Navadno« lepo vedenje in dobre ocene so samoumevne. (Pregovor »Dobro blago se samo hvali« vsekakor povzroča več škode kot koristi.)
2. Namesto konstruktivnega pogovora in vzgojnih kazni (ki temeljijo na spoštovanju otroka) napake kaznujejo s poniževanjem otrok. Primer je pošiljanje v oslovski kot, kot da ga tam čaka razsvetljenje. Bolj verjetno starši zmotno upajo, da se bo počutil tako osramočenega, da ne bo nikoli več poreden.
3.Namesto razlag se zatekajo k uporabi nerealnih pripomb ali groženj: »Ko bom umrl, ti bo žal!«
4. Kritike usmerjajo na osebo (»Ti si zoprn, poreden, len, sebičen ...«) namesto na vedenje (»Grdo si se obnašal, ko si udaril sestrico. Za tako pametnega fanta kot si ti, se tako vedenje res ne spodobi.«)
5. Nekateri starši verjamejo, da so vsi otroci v osnovi poredni ter jim je treba to nenehno ponavljati. Ko jih bo dovolj sram, se bodo izboljšali. Takšna miselnost žal predstavlja le bližnjico do kriminalnega ali anksioznega vedenja v odraslosti, daleč stran od občutka samospoštovanja.
Avtorica: Karolina Radovanovič
Obstaja velika razlika med dejansko krivdo in občutkom krivde. Krivda je popolnoma normalna stvar na svetu, saj ga ni junaka, ki ne bi nikdar grešil v življenju. Motiti se je pač človeško. V osnovi pomeni, da smo naredili nekaj narobe in zato smo krivi. Občutek krivdev nasprotju s splošno razširjenim mnenjem, pa ni reakcija dobrega, moralnega človeka na spoznanje o lastni krivdi. Je bolj iluzija, da se morda lahko odkupimo za svoje grehe. Hkrati verjamemo, da napak ne bomo več delali, če se bomo le počutili dovolj mizerno.
Učinkovitejša reakcija na napako
Kako torej ukrepati ob dejanju, ki se nam zdi napačno, nepošteno ali po nepotrebnem boleče za drugega? Dr. Paul Hauck v knjigi »Depresija« pravi, da si moramo samo priznati, da smo krivi. To, in nič drugega. Na ta način nas naše grozno vedenje ne bo zbegalo, temveč ga bomo lahko zagledali v mirni in objektivni luči. Le tako se lahko nad svojim dejanjem poštemo zamislimo in zmanjšamo možnosti, da ga v prihodnosti ponovimo. Po drugi strani pretirano čutenje krivde oziroma samoobtoževanje lahko vodi do depresije. Kaj drugega preostane osebi, ki se nenehno biča zaradi napak, ki se jim nikakor ne more izogniti? Je presenetljivo, da postane brezvoljna, da preprosto zmanjka energije za boj, vnaprej obsojen na neuspeh? Če bi občutek krivde vodil do zelo moralne osebnosti, bi se vsi lahko poslovili od dejavnega, pozitivnega in predvsem srečnega življenja.
Kaj je nujno in kaj odvečProti krivdi se ne moremo boriti, ker bomo še vse življenje delali napake. To je dejstvo in splača se nam, da ga čim prej sprejmemo. Steve Biddulph v »Skrivnostih srečnega otroštva« ugotavlja, da so stari pridigarji, ki so imeli zelo radi zgodbe o peklenskih mukah, dobro vedeli, kaj počno, ko so strašili s prižnice: »Grešili ste!« – seveda, saj vsi grešijo! Problem nastane, ko se presojamo glede na storjene napake. Ko lastno vrednost določamo na podlagi negativnih(!) dejanj. Ravno zato je občutek krivde nefunkcionalen. Doživljamo ga namreč tako, da se prepričujemo, kako slabe, ničvredne osebe smo, iz katerih očitno ne bo nikoli nič dobrega. Vendar bolj ko se v to prepričujemo, večkrat se bomo dejansko obnašali v skladu z našim prepričanjem. Rezultat bo, da bomo delali še več napak in še slabše se bomo počutili. Pri tem bi bilo dobro opozoriti, kako pristransko je naše vrednotenje samih sebe, ko veliko močneje upoštevamo napake kot dobra dejanja. Že zaradi majhne napake, kot je na primer nevljuden komentar, se bomo veliko slabše počutili; v primerjavi z vsemi primernimi komentarji, ki jih izrečemo v celem dnevu, pa se zaradi njih ne bomo niti enkrat pohvalili! Priznajmo, da nismo ravno pošteni do samih sebe. In z dodatnim obremenjevanjem v obliki občutka krivde prav gotovo ne bomo popravili krivice.
Zaradi napak nismo slabi ljudje
Treba je znati ločiti med osebo in njenim vedenjem. Medtem ko se krivda nanaša na vedenje, ki je po svoji naravi zmotljivo in bo tako do našega zadnjega dne, se občutek krivde nanaša na osebo. Vedenje lažje spreminjamo, osebe na srečo ne (temu pravimo tudi identiteta in omogoča nam, da se počutimo ena in ista oseba skozi čas z relativno majhnimi spremembami). Oseba ni nikoli slaba, tudi če se grdo, hudobno, pokvarjeno obnaša. »Slaba dejanja imajo zmeraj svoje vzroke; tako zelo utemeljene, da si jih lahko z vso pravico odpuščate,« pravi dr. Hauck. Saj sami vemo, kolikokrat naredimo napako iz čiste nevednosti, ker v tistem trenutku nimamo dovolj informacij, da bi drugače ukrepali. Sem največkrat spadajo zgrešeni vzgojni primeri, ko šele kasneje ugotovimo, da bi bila najverjetneje učinkovitejša drugačna taktika. A starševstva nas nihče ni učil, zato je kakršno koli obsojanje brezpredmetno. Skoraj gotovo pa je bilo dobronamerno, kljub vsem napakam. Lahko so vzroki za napake bolj skriti, ko na primer udarimo otroka, česar si zavestno nikakor ne želimo. Morda smo sami bili tepeni in nismo imeli priložnosti doživeti kaznovanja drugače. To ni izgovor, je pa dovolj dober razlog, da razmislimo o svojem početju. Šele nato ga lahko spremenimo. Obsojanje, žal, ne pušča prostora razmisleku, zato do izboljšanja težko pride.
Občutenje krivde je naučenoZmožnost občutiti krivdo seveda ne pride z modrostjo, temveč z vzgojo. Vcepijo nam ga starši v najboljši veri, da bomo bolje vedeli, kaj je prav. To umetno privzgojeno čustvo temelji na izjavah, ki jih otroci vsakodnevno poslušajo. Vcepijo se globoko v osebnost, kar tudi odrasli osebi kasneje onemogoča samozavestno upravljanje s svojim življenjem. Oseba z močnimi občutki krivde se počuti odgovorna (kriva) za skoraj vse, kar je narobe na tem svetu. Le odgovornosti za svoje življenje ne more prevzeti, ker je preveč ‘grešila’, da bi lahko imela pravico misliti kar koli dobrega o sebi. Kaj šele občutiti sebe kot bitje, vredno spoštovanja in ljubezni.
Odpuščamo drugim, zakaj ne bi še sebi?
Odpuščanje je učinkovitejša reakcija na storjeno napako, in ta nas v resnici naredi boljše ljudi – bolj sočutne, razumevajoče, odprte. Tako kot se trudimo odpuščati drugim njihove napake, se naučimo biti strpnejši tudi do sebe.
KAKO UČINKOVITEJE RAVNATI V PRIMERU KRIVDE:
1. Najprej si priznajmo, kaj smo ušpičili. Brez olepšav, brez omalovaževanja, samo dejstva. Npr. užalil sem osebo, ki jo spoštujem.
2. Razmislimo, zakaj je prišlo do tega – smo že nekaj tednov pod hudim pritiskom, je prišlo do nesporazuma, smo se najprej sami počutili užaljene? Naše vedenje ima vedno svoj izvor, tudi če ga ne vidimo na prvi pogled.
3. Prizadetim se opravičimo, da nam je žal, ker smo ravnali tako, kot smo.
4. Ugotovimo, kaj bi lahko naredili drugače, če bi se znašli v podobni situaciji.
VZGOJA BREZ VCEPLJANJA OBČUTKA KRIVDE
Vzgoja med drugim pomeni učenje otrok sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja, ne pa učenje brezhibnega življenja brez napak. Izognite se vzgojnim napakam, ki vodijo k občutenju krivde, pri čemer starši:
1. Dosežke redko pohvalijo, pa še to samo, če so izjemni. »Navadno« lepo vedenje in dobre ocene so samoumevne. (Pregovor »Dobro blago se samo hvali« vsekakor povzroča več škode kot koristi.)
2. Namesto konstruktivnega pogovora in vzgojnih kazni (ki temeljijo na spoštovanju otroka) napake kaznujejo s poniževanjem otrok. Primer je pošiljanje v oslovski kot, kot da ga tam čaka razsvetljenje. Bolj verjetno starši zmotno upajo, da se bo počutil tako osramočenega, da ne bo nikoli več poreden.
3.Namesto razlag se zatekajo k uporabi nerealnih pripomb ali groženj: »Ko bom umrl, ti bo žal!«
4. Kritike usmerjajo na osebo (»Ti si zoprn, poreden, len, sebičen ...«) namesto na vedenje (»Grdo si se obnašal, ko si udaril sestrico. Za tako pametnega fanta kot si ti, se tako vedenje res ne spodobi.«)
5. Nekateri starši verjamejo, da so vsi otroci v osnovi poredni ter jim je treba to nenehno ponavljati. Ko jih bo dovolj sram, se bodo izboljšali. Takšna miselnost žal predstavlja le bližnjico do kriminalnega ali anksioznega vedenja v odraslosti, daleč stran od občutka samospoštovanja.
Avtorica: Karolina Radovanovič
Ni komentarjev:
Objavite komentar